ljubim.poletje napisal:to pa sploh ne drži napisal:Selektivni spomin napisal:Cloveski mozgani so zapleteni. Neradi se spominjamo slabih stvari, sploh takih, na katere nismo lih ponosni. Grem stavit, da ima vecina mamic, ki pravijo kako so uzivale in je bil to najlepsi cas v zivljenju, ze velike otroke in so marsikateri tezek trenutek izbrisale iz spomina. Tiste, ki pisejo bolj realno pa imajo se svez spomin. Jaz imam dvoletnika in ce tako na hitro pomislim na tisto leto se mi zdi da je bilo prav lusno - sami pocukrani prizori iz sprehodov, gruljenja, cartanja, polno ljubezni, topline... ampak ce se malo bolj potrudim se spomnim tudi vsega ostalega: obupa, navelicanosti, izcrpanosti, zombijevstva, borbe za dojenje, za spanje...
. Ampak cez nekaj let bom verjetno tudi jaz sveto prepricana, da je bil to najlepsi cas mojega zivljenja. Pa se prav bom imela. Ko je enkrat mimo ostanejo samo lepi spomini in nekaj anekdot, ki jih potem pripovedujemo naprej.
nikakor ne gre samo za nostalgijo. jaz sem ravno iz tega najzahtevnejšega obdobja in bilo je naporno kot le kaj. Pomanjkanje spanja itd. Ampak izjemno, neverjetno radostno. To radost prenašamo v nova obdobja, ki fizično niso več tako zahtevna, vseeno pa prinašajo nove izzive.
Vprašanje radosti v obdobju dojenčkov in malćkov ni nič drugačno od vprašanja radosti pri pubertetnikih in odraslih otrokih. Ali napore vidiš kot del vsakodnevnega življenja, nekaj, kar je pač treba opraviti, ampak ne spremenijo tvojega počutja, ali pa te podrejo in misliš, da ti je uživanje preprečeno.
Pri današnji razvajenosti je pa res videti, kot da se težki trenutki in radost izključujeta. Želimo živeti, kot da je življenje ena sama lahka pot navzgor. In če ni, izgubimo življenjsko radost. Pa ni tako in ne bi smeli tako gledati. Tov odi v depresije itd. Življenje je kot sinus, enkrat gor enkrat dol enkrat bolj drugič manj naporno - na to težko vplivamo. Na radost pa lahko. Če jo dojemamo kot nekaj, kar pride z zunanjih vplivom,seveda ne, takoj ko zaznamo da je to naša ODLOČITEV; je pa zadeva ćisto drugačna.
Potem je radost tudi, ko je tema. Marsikaj na to temo bi znali povedati ljudje ki so preživeli marsikaj hujšega kot mi pa so ohranili življenjsko vedrino. Novodobne mamice ki mislijo da jim vstajanje na uro do dve preprečuje biti radoastna ob otroku ne bi bilo slabo ko bi take malo za vzor vzele.
Eno samo pritoževanje in čakanje "kdaj bo bolje". Potem v puberteti pa spet novi izgovori zakaj je z malčki lažje. Pa ni, samo radost ob uzrtju vašega otroka - takega kot je v resnici na vseh stopnjah razvoja - vam manjka, ker ćakate na čas ki bo brez naporov, da si jo boste dovolile izkusiti.
Zelo dobro napisano. Podpišem!
Jaz pa ne. Ker ko ženska napiše, da ni vse tipi topi in hepi hepi, še ne pomeni, da gre za jamranje. Gre v glavnem za opis dejanskega stanja večine. Nima veze z razvajenostjo, kaj šele s samo ljubeznijo do otrok. Ne vem zakaj se enim zdi to tako bogokletno? Podobno je z nosečnostjo, kjer baje nosečnica kar žari in prekipeva od sreče in blaženosti. Ko ena napiše, da ji je grozno, se bo spet usul plaz, da sploh ni vredna otroka, da je razvajena,.... Sprijaznite se že enkrat, da smo si različne. Tako fizično, kot tudi psihično, imamo večje in manjše zdravstvene (ali druge) težave ter da različno dojemamo sebe in svet okoli nas. Prav je, da se sliši vse - lepe in tudi manj lepe stvari.
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 27 Okt 2016 11:26