Tudi tisti, ki imamo uradno postavljeno diagnozo, se srečujemo s hudimi težavami
Danes sem bila s strani delodajalca ponovno poslana na zdravniški pregled na medicino dela v našem kraju. Ko sem bila deležna pregleda pri doktorici, specialistki MDŠ, ki je bila dodeljena zame, sem doživela takšno ponižanje z njene strokovne plati in tolikšen čustveni šok, da si tega tudi v sanjah ne morete predstavljati.
Diagnozo FM sem dobila potrjeno na revmatološki kliniki v Ljubljani že pred 15 leti in sem od leta 2008 upokojena za 4 ure. Ker se mi stanje iz leta v leto slabša v smislu vse hujših bolečin in pridružitve novih simptomov, sem bila lani ponovno ocenjena na IK, na kateri pa so mi nadaljnje dodatne pravice zavrnili. S strani vseh specialistov imam napisana mnenja, da bolezen napreduje in da nisem sposobna niti za 4-urno delo (delam težja fizična dela). Danes pa sem pri dotični zdravnici doživela takšno ponižanje, češ da je vse v moji glavi, da sploh ni res, da ne zmorem delati, ampak si vse to domišljam, da bolezen in njena težavna stopnja strokovno sploh ni dokazljiva, da sem se enostavno odločila, da ne bom več delala in ni res, da ne zmorem ...
Skratka, doživela sem takšno ponižanje in odvzem človeškega dostojanstva, da sem izgubila vsa upanja po bolj znosnem življenju z boleznijo. Pri spopadanju z mojo boleznijo nisem pasivna, saj sama naredim toliko dodatnih, pomožnih terapij, ki ne spadajo v zdravstvo, saj bi si v prvi vrsti želela sama najbolj pomagati.
Bila sem marljiva delavka, to lahko potrdijo moji nadrejeni, ampak takšne narave dela resnično ne zmorem opravljati pri najboljši volji. Tudi doma potrebujem trajno pomoč mojih bližnjih, da lahko za silo obvladujem družinsko življenje.
Od specialistke MDŠ sem dobila tudi opozorilo o odvzemu vozniškega dovoljenja, češ da če ne zmorem delati na delovnem mestu, tudi avtomobila ne morem voziti ... Bolj ko sem zdravnici pojasnjevala, da ko vzamem zelo močna zdravila, ne sedem v avto in ne vozim, ker tudi nisem zmožna, bolj sem naletela na gluha ušesa. Rotila sem jo, da sem še kako odvisna od avtomobila (večkratni pregledi pri osebnem zdravniku, drugih specialistih, laboratorijih...). Nič mi ni pomagalo, ponižana sem bila do te mere, da sem doma obležala od obupa. Odvzeto mi je človeško dostojanstvo in odvzeto še tisto malo upanja na izboljšanje življenja, ki si ga sama in moji bližnji kar naprej ponavljamo ... (upanje po boljšem, bolj dostojnem in z manj bolečin oteženem življenju … ker upanje umre zadnje).
Dragi sotrpini, z željo po bolj dostojnem življenju vas prisrčno pozdravljam in vam želim vse dobro s čim manj bolečin!
LP, Dušanka
Danes sem bila s strani delodajalca ponovno poslana na zdravniški pregled na medicino dela v našem kraju. Ko sem bila deležna pregleda pri doktorici, specialistki MDŠ, ki je bila dodeljena zame, sem doživela takšno ponižanje z njene strokovne plati in tolikšen čustveni šok, da si tega tudi v sanjah ne morete predstavljati.
Diagnozo FM sem dobila potrjeno na revmatološki kliniki v Ljubljani že pred 15 leti in sem od leta 2008 upokojena za 4 ure. Ker se mi stanje iz leta v leto slabša v smislu vse hujših bolečin in pridružitve novih simptomov, sem bila lani ponovno ocenjena na IK, na kateri pa so mi nadaljnje dodatne pravice zavrnili. S strani vseh specialistov imam napisana mnenja, da bolezen napreduje in da nisem sposobna niti za 4-urno delo (delam težja fizična dela). Danes pa sem pri dotični zdravnici doživela takšno ponižanje, češ da je vse v moji glavi, da sploh ni res, da ne zmorem delati, ampak si vse to domišljam, da bolezen in njena težavna stopnja strokovno sploh ni dokazljiva, da sem se enostavno odločila, da ne bom več delala in ni res, da ne zmorem ...
Skratka, doživela sem takšno ponižanje in odvzem človeškega dostojanstva, da sem izgubila vsa upanja po bolj znosnem življenju z boleznijo. Pri spopadanju z mojo boleznijo nisem pasivna, saj sama naredim toliko dodatnih, pomožnih terapij, ki ne spadajo v zdravstvo, saj bi si v prvi vrsti želela sama najbolj pomagati.
Bila sem marljiva delavka, to lahko potrdijo moji nadrejeni, ampak takšne narave dela resnično ne zmorem opravljati pri najboljši volji. Tudi doma potrebujem trajno pomoč mojih bližnjih, da lahko za silo obvladujem družinsko življenje.
Od specialistke MDŠ sem dobila tudi opozorilo o odvzemu vozniškega dovoljenja, češ da če ne zmorem delati na delovnem mestu, tudi avtomobila ne morem voziti ... Bolj ko sem zdravnici pojasnjevala, da ko vzamem zelo močna zdravila, ne sedem v avto in ne vozim, ker tudi nisem zmožna, bolj sem naletela na gluha ušesa. Rotila sem jo, da sem še kako odvisna od avtomobila (večkratni pregledi pri osebnem zdravniku, drugih specialistih, laboratorijih...). Nič mi ni pomagalo, ponižana sem bila do te mere, da sem doma obležala od obupa. Odvzeto mi je človeško dostojanstvo in odvzeto še tisto malo upanja na izboljšanje življenja, ki si ga sama in moji bližnji kar naprej ponavljamo ... (upanje po boljšem, bolj dostojnem in z manj bolečin oteženem življenju … ker upanje umre zadnje).
Dragi sotrpini, z željo po bolj dostojnem življenju vas prisrčno pozdravljam in vam želim vse dobro s čim manj bolečin!
LP, Dušanka
Statistika: Objavljeno Napisal Gost — 8 Maj 2018 18:21