Strange mode je napisal/a: ↑Je imela še katera podobne občutke kot jaz, ali sem res čudna?
Imam 3 otroke, najmanjsi je se dojencek.
Vedno sva si zelela tri otroke.
Dojencek raste, jaz pa “zalujem” za vsako stvarjo. Izredno uzivam v materinstvu, ze zelo kmalu po porodu mi je bilo hudo, ker sem vedela, da je to moj zadnji in da sem zadnjic dozivela te nebeske obcutke ob rojstvu. In tako ves cas. Tezko mi je oddati stvari, oblacila, ki jih vec ne potrebujemo...
ne vem, a je to kriza, da se spopodam s svojim staranjem ali kaj??
Se en otrok ne pride v postev, te ki jih imam, me potrebujejo,... saj najbrz bi bila situacija podobna kot danes.
Gledam to malo nedolzno in nemocno bitjece in si zelim, da bi za vedno ostalo tako malo in samo moje :( in si spet v glavi govorim, joj samo se nekaj tednov/mesecev. Patolosko gledam koledar in se bojim vrnitve v sluzbo... nikakor se ne morem znebiti tega obcutka, da gre vse prehitro mimo.
A to kdaj mine??
Najbrž si precej materinski tip? Jaz nikoli nisem razmišljala na tak način. Komaj sem čakala, da otrok malo zraste in napreduje, se razvija. Mogoče ti malo nagajajo hormoni po porodu? Poskušaj uživati v vsakem trenutku in se veseliti vseh novih dosežkov otroka.