Na svojih delavnicah včasih namenoma povem kaj o sebi. Pa ne zato, ker bi hotela govoriti ravno o sebi, temveč zato, da bi se ljudje malo zamislili, pogledali vase, si dovolili občutiti in potem spustili vse tisto kar jih teži. Da bi videli, da se nam vsem dogajajo podobne stvari.
Pri zdravljenju je zelo pomembno, da te kdo spodbuja. Da ti nekdo iz srca želi, da se pozdraviš. To željo sem občutila prvič takrat, ko sem bila po srčni operaciji zelo slaba. Ko si najbolj na tleh, in si res želiš, da bi ti nekdo rekel: "Saj bo vse še dobro..." , se to ne zgodi. Seveda, če zdravniki ne vedo, kaj je s teboj narobe, potem je to res nekaj zelo čudnega. Ko si vedno v slabšem stanju, se te ljudje vedno bolj izogibajo in ti se izogibaš ljudi, ker te nihče ne razume in te družba izčrpava. Začarani krog...
Trdno sem se odločila, da se bom sama pobrala. Včasih mi je kakšna "prijateljica" rekla: "Kaj se pa tako trudiš, saj ti ni nič bolje". Ali, ko sem rekla:" Saj mi gre počasi na bolje..". Sem dobila v odgovor" Saj ti bo zopet slabše...". Ja, res mi je bilo, malo boljše, pa malo slabše. Pa sem kljub temu vztrajala. Vsekakor je šla krivulja bolj navzgor, kot navzdol.
Pa sem brala, študirala, poskušala..... Časa sem imela dovolj, saj sem ga večino preživela v postelji. In sem se počasi pobirala, po milimetrih. Na mojo srečo sta bila internet in forum moja najboljša sogovornika.
Zopet hodim in se vozim okrog, vsak dan se počutim bolje.
Hvala, ker ste me brali. Bili ste mi v veliko pomoč.
Breda
Pri zdravljenju je zelo pomembno, da te kdo spodbuja. Da ti nekdo iz srca želi, da se pozdraviš. To željo sem občutila prvič takrat, ko sem bila po srčni operaciji zelo slaba. Ko si najbolj na tleh, in si res želiš, da bi ti nekdo rekel: "Saj bo vse še dobro..." , se to ne zgodi. Seveda, če zdravniki ne vedo, kaj je s teboj narobe, potem je to res nekaj zelo čudnega. Ko si vedno v slabšem stanju, se te ljudje vedno bolj izogibajo in ti se izogibaš ljudi, ker te nihče ne razume in te družba izčrpava. Začarani krog...
Trdno sem se odločila, da se bom sama pobrala. Včasih mi je kakšna "prijateljica" rekla: "Kaj se pa tako trudiš, saj ti ni nič bolje". Ali, ko sem rekla:" Saj mi gre počasi na bolje..". Sem dobila v odgovor" Saj ti bo zopet slabše...". Ja, res mi je bilo, malo boljše, pa malo slabše. Pa sem kljub temu vztrajala. Vsekakor je šla krivulja bolj navzgor, kot navzdol.
Pa sem brala, študirala, poskušala..... Časa sem imela dovolj, saj sem ga večino preživela v postelji. In sem se počasi pobirala, po milimetrih. Na mojo srečo sta bila internet in forum moja najboljša sogovornika.
Zopet hodim in se vozim okrog, vsak dan se počutim bolje.
Hvala, ker ste me brali. Bili ste mi v veliko pomoč.
Breda