Sicer je zelo odvisno kaj, komu, kje, na kakšen način...... bi se zgodilo in kako usodno bi bilo, ker eno je buška ali dva šiva, nekaj povsem drugega je huda poškodba, invalidnost ali celo smrt. Zaradi bušk, šivov in roke v gipsu mi bi sicer bilo težko, a ne bi zaradi tega "varuha" pribila na križ. Se zgodi, kaj čemo. Pri težkih in usodnih poškodbah ali celo smrti bi pa najbrž težje rekla "se zgodi". Kot prvo in najbolj gotovo, kar bi storila je to, da bi krivila sebe. Zakaj nisem vzela otroka s sabo, zakaj sem ga pustila v varstvu, je bilo res nujno, prišla bi verjetno celo do točke, ko bi se krivila, da sem šla v službo in zato pustila otroka v varstvu. Ali res moram v službo, ali bi jo lahko pustila in ostala doma? Ker sedaj bi bil lahko otrok še zdrav/živ...... Vsekakor bi mi zdrava pamet odpovedala in bi hudo krivila sebe in svojo odločitev, da sem tisti dan iz takih ali drugačnih razlogov otroka prepustila drugi osebi/osebam. Ali bi tej osebi zamerila in jo krivila, odvisno. Če bi oseba spala na kavču, medtem ko je otrok padel čez balkon, potem ja. Če bi šlo res za nesrečo, potem ne. Globoko v sebi bi vedela, da oseba ni kriva in je šlo res za usodo, a bi verjetno kljub temu stike prekinila ali vsaj hudo omejila. Pa ne zaradi jeze ali zamere, ampak preprosto zato, ker bi ob tej osebi vedno imela dogodek pred očmi. Ob tej osebi bi mi bilo sila neprijetno.
↧