Ugotavljam, da je vse narobe, ne znam živeti. Ne morem ne misliti na desetine zamujenih priložnosti iz preteklosti. Staram se. Ko gledam druge ljudi, ki so mi všeč, ne morem, da ne bi razmišljala o sebi in o tem, da nikoli nisem bila in ne bom, kakor so oni. Dejansko sem zafurala večji del življenja. Vedno manj energije imam se soočiti s čimerkoli, večina vsega gre mimo mene. Nimam nobene mere, včasih si zamišljam, kaj vse bom (brez mere) in potem na koncu nič. Realno je edino, kar počnem, da hodim v redno službo, za kar realno običajno porabim 24 ur na dan oz. zelo malo časa mi ostane, ker nisem disciplinirana pri porabi časa, nekaj časa pač rabim "zase", za osnovne stvari in za svoj nič. Lotevam ali nameravam se lotevati izobraževanj, krožkov, potencialnih druženj, vendar na koncu so to samo dodatne negativne izkušnje, ki se nalagajo, ker me čas oz. najbolj pa pomanjkanje volje, ko bi bilo potrebno, vedno povozita. Vse je narobe, pa sploh ne vem, kje naj začnem, nimam energije niti začeti razmišljati o tem, kje naj začnem, ker vem, da je nemogoče. Službe pa tudi ne bom pustila, ker si ne upam, ker ni najslabša, ker rabim vseeno denar, ker vem, da če bom eno stvar opustila, to še ne pomeni avtomatsko, da mi bo nekaj drugega uspelo. Enkrat sem že pustila službo in je šlo vse navpično navzdol takrat. Na splošno sem večino časa sama in če ne bi hodila v službo, bi bila pa sploh. To je v bistvu resen dejavnik pri (ne)odločitvi. Na splošno se odločam tako, da se sploh ne, dokler ni prepozno in se "odločitev" sprejme sama. Vikend je in naj bi se sestavila, minilo je že pol sobote. Na koncu se bom "sestavila" ravno toliko, da bom preživela. Nikoli se ne bi ubila ali kaj podobnega, ampak počasi tonem v brezup. Nočem razmišljati oz. neprijetno je razmišljati, načrtovati, kar je itak verjetno prepozno, nimam konstantne psihične volje, odvisna sem od fizičnega kratkotrajnega "udobja", ki to ni zares. Tudi klikanje po monu je to.
↧