Ali smo ljudje pri iskanju partnerja postali res tako neprilagodljivi?
Živ primer npr. simpatična in privlačna soseda, noseča, stara 28 let, oplojena v tujini, ker ne najde partnerja, iskanja in čakanja pa ima dovolj.
Neke stvari od svojih otrok sem ji podarila, ker jih ne bom več rabila, sama pa otroka pričakuje in naj pač porabi, pa smo se mal zaklepetal.
Rekla je, da ni imela nobene resne zveze nikoli, se je izključno ukvarjala s študijem do 25. leta in se le zabavala naokrog, saj ji ni bila zveza prioriteta. Po magisteriju, pa je bilo partnerja najti težje. Ogromno zasedenih, vedno manj prijateljev, do večera v službi... saj veste sami, kako je, ko enkrat končaš študij. Hoče seveda princa na belem konju, nekoga, ki ji bo tla spodnesel in jo po rokah nosil. Zapeljal in brezpogojno ljubil. Pravi, da ni bila tradicionalno vzgojena. Tako, da si ne bo iskala enga, ki mu bo kuhala in prala, ok prav. Najmanj toliko izobraženega, delovnega, situiranega, samostojnega kot ona. In, da ga vsega tega ne bo učila, če to že prej ni bil. Kao mame odraslemu moškemu igrat noče.
Pravi, da si je starostno mejo postavila, da če ne najde idealnega partnerja zase do 27 leta, da začne delat na otroku sama. Ji je uspelo zanosit in ji iz srca privoščim srečo, naj si uresniči želje. Je res super soseda in oseba. Nočem, da pljuvamo po njej tu. Navajam le kot primer za razmislek, saj mi je pa dalo za mislit.
A gre družba res v to smer, da ali najdemo svojega Princa Wiliama, ki nas bo naredil svojo kraljico ali pa raje samohranilka, pa da imam mir? Gremo res v dve skrajnosti oz pola? Le črno ali belo, nešto između nočemo?
Za dobro partnersko zvezo mora biti človek najprej zmožen navezovanja, negovanja in vzdrževanja trajnih odnosov, izkazovanja in gradnje zaupanja, intimne povezanosti z drugo osebo, zanesljivosti, tudi iskrenosti s samim seboj, razumevanja, izkazovanja podpore. Tu ni prostora za brezmejno sebičnost in za mentaliteto "hočem to in to takoj zdaj ne glede na vse ostalo in se pri tem ne mislim ozirati na druge". Moraš biti pripravljen komunicirati, se dogovarjati, kdaj potrebe drugega postaviti pred svoje, dobrobit celotne družine pa na vrh lestvice svojih prioritet. Moraš sprejeti, da nihče ni popoln - priznati svoje napake in sprejemati tuje.
Za vse to je potrebno kar nekaj čustvene zrelosti, tega pa nima vsak.
V tvojem primeru pa v oči pade tudi izjava, da tvoja soseda "ni bila tradicionalno vzgojena". Za takimi besedami se dostikrat skriva nezadovoljstvo s svojo primarno družino ali z enim od staršev. Po mojem mnenju in opažanju obstaja zelo malo ljudi, ki bi imeli dobro izkušnjo odraščanja v svoji primarni družini ter ki lahko sami rečejo, da so imeli dobre starše, in ki hkrati svojim otrokom ne bi želeli nuditi podobno spodbudnega okolja, če je to le mogoče.
Razen, če gre za narcistične, razvajene in izjemno sebične ljudi, oz. ljudi z mejno osebnostno motnjo. Ti so pa razred zase.