Prejeli smo:
Spoštovana ga. Veronika!
Vaša članica sem po nasvetu revmatologa (seveda potem, ko sem dobila diagnozo fibromialgija, verjetno sekundarna).
Polna upanja sem šla na prvo srečanje skupine za samopomoč. Bilo je sicer povsem neorganizirano, predstavljala sem si povsem drugače, kot kakšna predavanja o lajšanju življenja s fibromialgijo in potem pogovor ... A je bilo bolj podobno prepiru, zmedi, ... Dokler ni k meni pristopila ga. Breda (takrat sem jo seveda prvič videla). Vprašala me je le, kako mi je ime, kje me boli, in začeli sva tapkati. Že po nekaj minutah sem začutila olajšanje, veliko spremembo. Prvič sem imela občutek, da nekdo res verjame, da me boli, da sem utrujena ... Zjokala sem se, bolečine so skoraj povsem izginile (ki jih imam sicer nenehno, bolj ali manj neznosne - v mišicah nog itd) in takoj sem na vse gledala bolj pozitivno, pridobila samozavest, življenje se je zdelo lepše, ljudje dobri, prijazni.
Potem sem se kar nekaj časa pogosto tapkala (kolikor sem si zapomnila, kako in s katerimi besedami to pospremiti) in začudeno vedno znova ugotavljala, da pomaga. Žal sem vmes izgubila voljo, energijo celo za to. Pred nekaj dnevi so bile bolečine spet neznosne. Le ležala sem lahko na hrbtu in si ponavljala, sprejemam svojo bolečino. POMAGALO JE.
Naslednji dan mi je poslala sms gospa Breda (v stiku nisva bili od prvega tapkanja). Poklicala sem jo. Pogovarjali sva se zelo dolgo. Spoznala sem, da ima toliko znanja o fibromialigiji, kako olajšati simpotome, jo mogoče celo pozdraviti ... Njo bi rada poslušala na srečanjih društva oz skupine za samopomoč. Kjer bi se lahko pod njenim vodstvom tapkali ... Srečanja bi morala biti pogostejša. Brez sedenja - to mi gre najtežje. Dobili bi se za tričetrt ure - najprej kakih 15 min izobraževanja, potem tapkanje. Za takšna res koristna srečanja sem pripravljena plačati posebej. Mogoče mi nenehno ponavljanje tega, kaj je koristno zame, kaj moram opustiti, le pomaga (in seveda ne samo meni). Mogoče nam tapkanje preide v kri in bomo čez nekaj let zdravi ...
Tablet proti bolečinam ne smem jemati, ker sem potem še bolj omotična, še večje težave z ravnotežjem ...
Oprostite, če je moje pisanje zmedeno. Danes sem res spet v zelo slabi koži (ker nimam volje prav ničesar narediti, da bi mi bilo bolje ...)
Nam boste pomagali? In seveda tudi sebi.
Spoštovana ga. Veronika!
Vaša članica sem po nasvetu revmatologa (seveda potem, ko sem dobila diagnozo fibromialgija, verjetno sekundarna).
Polna upanja sem šla na prvo srečanje skupine za samopomoč. Bilo je sicer povsem neorganizirano, predstavljala sem si povsem drugače, kot kakšna predavanja o lajšanju življenja s fibromialgijo in potem pogovor ... A je bilo bolj podobno prepiru, zmedi, ... Dokler ni k meni pristopila ga. Breda (takrat sem jo seveda prvič videla). Vprašala me je le, kako mi je ime, kje me boli, in začeli sva tapkati. Že po nekaj minutah sem začutila olajšanje, veliko spremembo. Prvič sem imela občutek, da nekdo res verjame, da me boli, da sem utrujena ... Zjokala sem se, bolečine so skoraj povsem izginile (ki jih imam sicer nenehno, bolj ali manj neznosne - v mišicah nog itd) in takoj sem na vse gledala bolj pozitivno, pridobila samozavest, življenje se je zdelo lepše, ljudje dobri, prijazni.
Potem sem se kar nekaj časa pogosto tapkala (kolikor sem si zapomnila, kako in s katerimi besedami to pospremiti) in začudeno vedno znova ugotavljala, da pomaga. Žal sem vmes izgubila voljo, energijo celo za to. Pred nekaj dnevi so bile bolečine spet neznosne. Le ležala sem lahko na hrbtu in si ponavljala, sprejemam svojo bolečino. POMAGALO JE.
Naslednji dan mi je poslala sms gospa Breda (v stiku nisva bili od prvega tapkanja). Poklicala sem jo. Pogovarjali sva se zelo dolgo. Spoznala sem, da ima toliko znanja o fibromialigiji, kako olajšati simpotome, jo mogoče celo pozdraviti ... Njo bi rada poslušala na srečanjih društva oz skupine za samopomoč. Kjer bi se lahko pod njenim vodstvom tapkali ... Srečanja bi morala biti pogostejša. Brez sedenja - to mi gre najtežje. Dobili bi se za tričetrt ure - najprej kakih 15 min izobraževanja, potem tapkanje. Za takšna res koristna srečanja sem pripravljena plačati posebej. Mogoče mi nenehno ponavljanje tega, kaj je koristno zame, kaj moram opustiti, le pomaga (in seveda ne samo meni). Mogoče nam tapkanje preide v kri in bomo čez nekaj let zdravi ...
Tablet proti bolečinam ne smem jemati, ker sem potem še bolj omotična, še večje težave z ravnotežjem ...
Oprostite, če je moje pisanje zmedeno. Danes sem res spet v zelo slabi koži (ker nimam volje prav ničesar narediti, da bi mi bilo bolje ...)
Nam boste pomagali? In seveda tudi sebi.