kopiram pismo mlade dame iz serije dobrih prispevkov-POVEJ NAPREJ:
Zdravje PovejNaprej
------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Sem 22-letno dekle. Pri 14. letu so se mi začele pojavljati hude bolečine v sklepih in kronična utrujenost, česar mi leto in pol ni znal nihče razložiti. Šele, ko se je pojavila še huda trombocitopenija (pomanjkanje celic, ki strjujejo kri), so mi postavili končno diagnozo – sistemski lupus eritematozus - ''neozdravljiva'' kronična avtoimunska bolezen. To je moja zgodba o dolgotrajnem ''zdravljenju'', zanikanju, neštetih poskusih in navsezadnje – spremembi mojega načina življenja v želji, da se odrešim te pošasti, ki me ovira.
Ob začetku bolezni sem bila praktično še otrok. Ko smo se družili s prijatelji, žurali in pili, so bili vsi razposajeni, veseli. Jaz pa sem se zaradi hudih bolečin in utrujenosti komaj premikala. Včasih je bilo res tako hudo, da nisem mogla hoditi brez, da bi se na nekaj opirala. Diagnozo so mi postavili šele po letu in pol. Že to je bilo dovolj grozno, da te tako dolgo mučijo take bolečine, pa niti ne veš zakaj. Še zdravniki ne vedo! Ampak potem se je vse šele začelo. Ko ti povejo, da imaš neozdravljivo bolezen, se ti življenje podre. Podre se tudi staršem. Izveš še to, da so zdravila (Medrol, Resochin … in še 5 ostalih) izredno škodljiva. So pa vsaj pomagala, vendar zelo kratek čas.
Vmes sem obiskovala raznorazne alternativce. Sama sicer verjamem v alternativno medicino (pri mojih šestih letih sva si s sestrico s 3-tedensko dieto ozdravili astmo!), pri lupusu pa nihče ne ve točno, iz katerega organa izvira. Tako da alternativa tukaj odpade.
Dolgo časa sem živela, kot da mi ni nič. Zdaj, ko gledam nazaj, sem verjetno zanikala svojo bolezen. Ampak kako je ne bi? Bila sem samo otrok. Ob pregledih pri zdravniku (z mano je bila vedno mami) sem zanikala kakršnekoli bolečine ali težave – nisem želela, da starše skrbi, ali pa, še huje, da mi predpišejo višji odmerek zdravil. Že tako ali tako sem imela zaradi njih osteoporozo. Pri šestnajstih, prosim lepo! Pa sploh nisem jemala vseh zdravil … samo toliko, da sem lahko nekako shajala … jemala sem tudi ogromno protibolečinskih tablet, verjetno sem bila v neki fazi odvisna od njih. In nič od tega ni vedel NIHČE. Starši, zdravniki, prijatelji – nisem želela biti oseba, ki stalno nekaj ''jamra''.
Kasneje, ko se je bolezen umirila, so mi zamenjali zdravila. Po petih letih Medrola (!) sem začela jemati Hydrocortison, ki je veliko manj škodljiv. Tudi počutila sem se bolje, saj te to zdravilo, ta hormon zbudi. Šele okoli 20. leta sem se začela zavedati svoje bolezni – da bom z njo živela do konca življenja, do konca življenja bo z mano stalno nekaj narobe, vsak dan se bom spopadala z bolečinami in bila utrujena. Mogoče bo kakšen mesec boljše, potem pa bo spet isto. Predstavljajte si, da imate mačka in morate v službo – rečete si ''Saj je samo en dan, bom že preživel/a.'' No, zdaj pa si predstavljajte, kako bi bilo, če bi imeli mačka VSAK DAN do konca življenja. Vsak dan se zbudiš, kot da nisi nič spal, si brez volje, vse te boli … ko sem se začela tega zavedati, sem se odločila, da tako ne morem živeti. NOČEM! Začela me je popadati depresija (ki je lahko, mimogrede, simptom moje bolezni, tudi če sem najsrečnejši človek na svetu). Tako sem v želji, da ozdravim, pripravljena na vse, na karkoli ..., začela iskati rešitev.
Nekega dne je moja najboljša prijateljica prišla k meni čisto navdušena: ''Ljubica, tvoja bolezen ni neozdravljiva! Na, samo piši na ta e-mail!''. Seveda, na začetku sem se skoraj zjokala, potem pa sem bila tudi precej skeptična. Ampak saj izgubiti nimam kaj. In sem napisala mail. To je bila verjetno najboljša stvar, ki sem jo do sedaj storila v svojem življenju. Torej, moje zdravljenje naj bi izgledalo tako, da iz svoje prehrane in življenja izbrišem vse strupe, začnem jesti samo hrano, ki je organskega izvora, ne vsebuje antibiotikov (meso), pesticidov in ne vem česa še vsega, pa tudi procesirane hrane, beljenih in rafiniranih rastlinskih olj itd. Hrano, ki jo dobesedno samo vzameš iz narave in poješ. Vse sintetične dišave, vsa kozmetika, strupena čistila – izbrisana. V bistvu se mi je vse to dozdevalo že prej – da je hrana, ki jo prodajajo v trgovinah škodljiva, predelana in prepojena s kemikalijami do te mere, da je nihče ne bi smel uživati. Pa sem se mirila, tako kot se vsi: da saj ne more biti tako slabo, drugače tega ne bi prodajali, ljudje pa ne bi kupovali.
Ko pa ti nekdo črno na belem vse to napiše in ti obrazloži, kako vse to dejansko vpliva nate, ti gre na jok in bruhanje. Seveda sem se odločila, da bom to naredila, karkoli, samo da ne bom bolna.
Moj prejšnji jedilnik je bil precej grozen – testenine, kruh, sadni sokovi in kava (vode se sploh nisem dotaknila), ogromne, ampak resnično OGROMNE količine sladkorja, škroba, zelo malo oz. skoraj nič zelenjave – če že moram biti bolna, zakaj si potem ne bi vsaj privoščila čim več vsega, kar mi je všeč? Tudi alkohol in cigarete so bile na tem seznamu, seveda. Pri takem načinu prehrane je bil začetek res težek. Še posebej glede na moje takratno stanje, ko sem bila zaradi bolezni brez volje, brez energije. Začeti bi morala jesti ogromno zelenjave, nasičenih maščob (to je bil še najmanjši problem), za vse to pa je bilo seveda potrebno najti tudi zanesljiv vir, da veš, da hrana, ki jo kupuješ nima nobenih (dodanih) kemikalij. Torej zdaj ne moreš več enostavno iti v eno trgovino in kupiti vse, kar potrebuješ – najti moraš zanesljive vire, ki seveda niso samo 50 m stran od tam, kjer živiš, pa še niso vsi na kupu. Kar dolgo traja da najdeš vir, ki mu res zaupaš, poleg tega pa potrebuješ za nabavo hrane precej dlje, kot prej.
Najtežje je bilo z zelenjavo, saj je res nisem marala, in pa opustiti gluten in škrob. Kar naenkrat je z jedilnika izginila kakršnakoli priloga – kaj pa naj jem? Meso brez krompirja? Omako brez testenin??? Precej časa je trajalo, da sem se navadila na to, saj sploh nisem vedela, kaj naj jem, svojo prehrano sem morala spremeniti za 100%. Poleg tega pa sladkor in gluten predstavljata hudo odvisnost, ki se je sploh ne zavedamo. Že tako ali tako mi je bilo težko, sledila pa je še depresija in razdražljivost – ''odtegnitveni sindrom'' sladkorja in glutena. Ubijala bi za francoski rogljiček. Ampak vedela sem, da je to morda moja (edina) možnost za življenje brez zdravil in bolečin, mogoče celo življenje brez bolezni! Ne glede na to, kako je bilo težko (in verjemite, res je bilo težko) upreti se vsem tem strupenim dobrotam, sem se – z veliko volje in z željo po življenju, ki ga je vredno živeti in se ga veseliti.
Začetek je bil še toliko težji, saj mi je to novo življenje predstavljalo velik stres, kar v mojem primeru poslabša stanje. Tako se je na začetku zdelo, da mi gre samo na slabše. Počutila sem se obupno. Ampak sem vedela, da je lahko to zame samo dobro, in sem vztrajala. Zavedati se morate, da traja zelo dolgo, da pride do sprememb, vsaj pri meni je. Strupi namreč iz telesa ne bodo izginili čez noč. Ko se je stanje najprej slabšalo zaradi depresije, je bilo grozno. Nato je izginila depresija. Sledilo je popuščanje bolečin. Šele sedaj, po 4 mesecih lahko rečem, da se počutim bolje. Ampak kaj so 4 meseci proti celemu življenju?
Sčasoma je postajalo veliko lažje. Izmislila sem si nekaj receptov, depresija in razdraženost sta se umirili, neverjetno, ampak začela sem celo oboževati solato! Vse to so seveda najprej spremljale tudi moje bolečine in utrujenost, počasi pa sta tudi ti dve mori začeli izginjati. Kakšen dan je še vedno grozen, kakšen dan pa je že zares super. Potem je bila tukaj še moja odvisnost od tobaka. To je bil naslednji korak. Ampak verjemite, v primerjavi z odvisnostjo od glutena in sladkorja…je tobak mala malica. Le odločiti se je potrebno.
Zavedam se, in čutim, da se moje telo počasi razstruplja in okreva. Zavedam pa se tudi tega, da me čaka še dolga pot. Ampak zdaj v novi prehrani in življenju uživam! Pot do te točke, kjer sem zdaj, je bila zame pekel. Ponosna sem nase (in hvaležna svoji družini in fantu za podporo – brez njih mi ne bi nikoli uspelo), da sem se česa takega sploh lotila, saj sem že na začetku vedela, čemu se odrekam (v bistvu se nisem odrekala ničemur pomembnemu, ampak res se je težko odpovedati stvarem, ki jih naravnost obožuješ), vedela sem, da bo zame izjemno težko, bila sem depresivna in brez volje, pa vseeno nisem odnehala – in tudi nikoli ne bom. Ne le jaz s svojo boleznijo – nihče, tudi zdrav človek ne bi smel jesti hrane, za katero nismo narejeni, da jo jemo. Zdaj to vem. In vem, da je vredno vsako sekundo vloženega truda.
Pri mojih letih (skorajda še otrok) večina ljudi razmišlja le o žuranju, o vsem kar imajo radi, kar jih veseli – logično, treba je uživati, dokler si mlad in lahko. Redko kdo (tudi med odraslimi!) je tako močan, da se spusti v kaj takega. Ampak kaj vam pomeni več, vaše zdravje ali čas in trud? Jaz sem bila prepričana v to, od samega začetka – če imam možnost spremeniti svoje življenje na bolje, zdaj ko vem kako, ga prav zagotovo bom – to dolgujem sama sebi! Ne glede na to, ali bo težko. Moram. Želim!
Kljub temu, da je težko, in da vam je težko, ker ste se sami tako odločili – to je največje darilo, ki si ga lahko podarite. Ne glede na malo trpljenja in močne volje. Ne glede na to ali ste zdravi ali bolni. In ne odlašajte, samo težje vam bo. Pravi trenutek je ZDAJ.
Če je uspelo meni, verjemite - bo uspelo tudi vam.
Zdravje PovejNaprej
------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Sem 22-letno dekle. Pri 14. letu so se mi začele pojavljati hude bolečine v sklepih in kronična utrujenost, česar mi leto in pol ni znal nihče razložiti. Šele, ko se je pojavila še huda trombocitopenija (pomanjkanje celic, ki strjujejo kri), so mi postavili končno diagnozo – sistemski lupus eritematozus - ''neozdravljiva'' kronična avtoimunska bolezen. To je moja zgodba o dolgotrajnem ''zdravljenju'', zanikanju, neštetih poskusih in navsezadnje – spremembi mojega načina življenja v želji, da se odrešim te pošasti, ki me ovira.
Ob začetku bolezni sem bila praktično še otrok. Ko smo se družili s prijatelji, žurali in pili, so bili vsi razposajeni, veseli. Jaz pa sem se zaradi hudih bolečin in utrujenosti komaj premikala. Včasih je bilo res tako hudo, da nisem mogla hoditi brez, da bi se na nekaj opirala. Diagnozo so mi postavili šele po letu in pol. Že to je bilo dovolj grozno, da te tako dolgo mučijo take bolečine, pa niti ne veš zakaj. Še zdravniki ne vedo! Ampak potem se je vse šele začelo. Ko ti povejo, da imaš neozdravljivo bolezen, se ti življenje podre. Podre se tudi staršem. Izveš še to, da so zdravila (Medrol, Resochin … in še 5 ostalih) izredno škodljiva. So pa vsaj pomagala, vendar zelo kratek čas.
Vmes sem obiskovala raznorazne alternativce. Sama sicer verjamem v alternativno medicino (pri mojih šestih letih sva si s sestrico s 3-tedensko dieto ozdravili astmo!), pri lupusu pa nihče ne ve točno, iz katerega organa izvira. Tako da alternativa tukaj odpade.
Dolgo časa sem živela, kot da mi ni nič. Zdaj, ko gledam nazaj, sem verjetno zanikala svojo bolezen. Ampak kako je ne bi? Bila sem samo otrok. Ob pregledih pri zdravniku (z mano je bila vedno mami) sem zanikala kakršnekoli bolečine ali težave – nisem želela, da starše skrbi, ali pa, še huje, da mi predpišejo višji odmerek zdravil. Že tako ali tako sem imela zaradi njih osteoporozo. Pri šestnajstih, prosim lepo! Pa sploh nisem jemala vseh zdravil … samo toliko, da sem lahko nekako shajala … jemala sem tudi ogromno protibolečinskih tablet, verjetno sem bila v neki fazi odvisna od njih. In nič od tega ni vedel NIHČE. Starši, zdravniki, prijatelji – nisem želela biti oseba, ki stalno nekaj ''jamra''.
Kasneje, ko se je bolezen umirila, so mi zamenjali zdravila. Po petih letih Medrola (!) sem začela jemati Hydrocortison, ki je veliko manj škodljiv. Tudi počutila sem se bolje, saj te to zdravilo, ta hormon zbudi. Šele okoli 20. leta sem se začela zavedati svoje bolezni – da bom z njo živela do konca življenja, do konca življenja bo z mano stalno nekaj narobe, vsak dan se bom spopadala z bolečinami in bila utrujena. Mogoče bo kakšen mesec boljše, potem pa bo spet isto. Predstavljajte si, da imate mačka in morate v službo – rečete si ''Saj je samo en dan, bom že preživel/a.'' No, zdaj pa si predstavljajte, kako bi bilo, če bi imeli mačka VSAK DAN do konca življenja. Vsak dan se zbudiš, kot da nisi nič spal, si brez volje, vse te boli … ko sem se začela tega zavedati, sem se odločila, da tako ne morem živeti. NOČEM! Začela me je popadati depresija (ki je lahko, mimogrede, simptom moje bolezni, tudi če sem najsrečnejši človek na svetu). Tako sem v želji, da ozdravim, pripravljena na vse, na karkoli ..., začela iskati rešitev.
Nekega dne je moja najboljša prijateljica prišla k meni čisto navdušena: ''Ljubica, tvoja bolezen ni neozdravljiva! Na, samo piši na ta e-mail!''. Seveda, na začetku sem se skoraj zjokala, potem pa sem bila tudi precej skeptična. Ampak saj izgubiti nimam kaj. In sem napisala mail. To je bila verjetno najboljša stvar, ki sem jo do sedaj storila v svojem življenju. Torej, moje zdravljenje naj bi izgledalo tako, da iz svoje prehrane in življenja izbrišem vse strupe, začnem jesti samo hrano, ki je organskega izvora, ne vsebuje antibiotikov (meso), pesticidov in ne vem česa še vsega, pa tudi procesirane hrane, beljenih in rafiniranih rastlinskih olj itd. Hrano, ki jo dobesedno samo vzameš iz narave in poješ. Vse sintetične dišave, vsa kozmetika, strupena čistila – izbrisana. V bistvu se mi je vse to dozdevalo že prej – da je hrana, ki jo prodajajo v trgovinah škodljiva, predelana in prepojena s kemikalijami do te mere, da je nihče ne bi smel uživati. Pa sem se mirila, tako kot se vsi: da saj ne more biti tako slabo, drugače tega ne bi prodajali, ljudje pa ne bi kupovali.
Ko pa ti nekdo črno na belem vse to napiše in ti obrazloži, kako vse to dejansko vpliva nate, ti gre na jok in bruhanje. Seveda sem se odločila, da bom to naredila, karkoli, samo da ne bom bolna.
Moj prejšnji jedilnik je bil precej grozen – testenine, kruh, sadni sokovi in kava (vode se sploh nisem dotaknila), ogromne, ampak resnično OGROMNE količine sladkorja, škroba, zelo malo oz. skoraj nič zelenjave – če že moram biti bolna, zakaj si potem ne bi vsaj privoščila čim več vsega, kar mi je všeč? Tudi alkohol in cigarete so bile na tem seznamu, seveda. Pri takem načinu prehrane je bil začetek res težek. Še posebej glede na moje takratno stanje, ko sem bila zaradi bolezni brez volje, brez energije. Začeti bi morala jesti ogromno zelenjave, nasičenih maščob (to je bil še najmanjši problem), za vse to pa je bilo seveda potrebno najti tudi zanesljiv vir, da veš, da hrana, ki jo kupuješ nima nobenih (dodanih) kemikalij. Torej zdaj ne moreš več enostavno iti v eno trgovino in kupiti vse, kar potrebuješ – najti moraš zanesljive vire, ki seveda niso samo 50 m stran od tam, kjer živiš, pa še niso vsi na kupu. Kar dolgo traja da najdeš vir, ki mu res zaupaš, poleg tega pa potrebuješ za nabavo hrane precej dlje, kot prej.
Najtežje je bilo z zelenjavo, saj je res nisem marala, in pa opustiti gluten in škrob. Kar naenkrat je z jedilnika izginila kakršnakoli priloga – kaj pa naj jem? Meso brez krompirja? Omako brez testenin??? Precej časa je trajalo, da sem se navadila na to, saj sploh nisem vedela, kaj naj jem, svojo prehrano sem morala spremeniti za 100%. Poleg tega pa sladkor in gluten predstavljata hudo odvisnost, ki se je sploh ne zavedamo. Že tako ali tako mi je bilo težko, sledila pa je še depresija in razdražljivost – ''odtegnitveni sindrom'' sladkorja in glutena. Ubijala bi za francoski rogljiček. Ampak vedela sem, da je to morda moja (edina) možnost za življenje brez zdravil in bolečin, mogoče celo življenje brez bolezni! Ne glede na to, kako je bilo težko (in verjemite, res je bilo težko) upreti se vsem tem strupenim dobrotam, sem se – z veliko volje in z željo po življenju, ki ga je vredno živeti in se ga veseliti.
Začetek je bil še toliko težji, saj mi je to novo življenje predstavljalo velik stres, kar v mojem primeru poslabša stanje. Tako se je na začetku zdelo, da mi gre samo na slabše. Počutila sem se obupno. Ampak sem vedela, da je lahko to zame samo dobro, in sem vztrajala. Zavedati se morate, da traja zelo dolgo, da pride do sprememb, vsaj pri meni je. Strupi namreč iz telesa ne bodo izginili čez noč. Ko se je stanje najprej slabšalo zaradi depresije, je bilo grozno. Nato je izginila depresija. Sledilo je popuščanje bolečin. Šele sedaj, po 4 mesecih lahko rečem, da se počutim bolje. Ampak kaj so 4 meseci proti celemu življenju?
Sčasoma je postajalo veliko lažje. Izmislila sem si nekaj receptov, depresija in razdraženost sta se umirili, neverjetno, ampak začela sem celo oboževati solato! Vse to so seveda najprej spremljale tudi moje bolečine in utrujenost, počasi pa sta tudi ti dve mori začeli izginjati. Kakšen dan je še vedno grozen, kakšen dan pa je že zares super. Potem je bila tukaj še moja odvisnost od tobaka. To je bil naslednji korak. Ampak verjemite, v primerjavi z odvisnostjo od glutena in sladkorja…je tobak mala malica. Le odločiti se je potrebno.
Zavedam se, in čutim, da se moje telo počasi razstruplja in okreva. Zavedam pa se tudi tega, da me čaka še dolga pot. Ampak zdaj v novi prehrani in življenju uživam! Pot do te točke, kjer sem zdaj, je bila zame pekel. Ponosna sem nase (in hvaležna svoji družini in fantu za podporo – brez njih mi ne bi nikoli uspelo), da sem se česa takega sploh lotila, saj sem že na začetku vedela, čemu se odrekam (v bistvu se nisem odrekala ničemur pomembnemu, ampak res se je težko odpovedati stvarem, ki jih naravnost obožuješ), vedela sem, da bo zame izjemno težko, bila sem depresivna in brez volje, pa vseeno nisem odnehala – in tudi nikoli ne bom. Ne le jaz s svojo boleznijo – nihče, tudi zdrav človek ne bi smel jesti hrane, za katero nismo narejeni, da jo jemo. Zdaj to vem. In vem, da je vredno vsako sekundo vloženega truda.
Pri mojih letih (skorajda še otrok) večina ljudi razmišlja le o žuranju, o vsem kar imajo radi, kar jih veseli – logično, treba je uživati, dokler si mlad in lahko. Redko kdo (tudi med odraslimi!) je tako močan, da se spusti v kaj takega. Ampak kaj vam pomeni več, vaše zdravje ali čas in trud? Jaz sem bila prepričana v to, od samega začetka – če imam možnost spremeniti svoje življenje na bolje, zdaj ko vem kako, ga prav zagotovo bom – to dolgujem sama sebi! Ne glede na to, ali bo težko. Moram. Želim!
Kljub temu, da je težko, in da vam je težko, ker ste se sami tako odločili – to je največje darilo, ki si ga lahko podarite. Ne glede na malo trpljenja in močne volje. Ne glede na to ali ste zdravi ali bolni. In ne odlašajte, samo težje vam bo. Pravi trenutek je ZDAJ.
Če je uspelo meni, verjemite - bo uspelo tudi vam.